TANJINA ZGODBA

Moje ime je Tanja in imam to srečo, da se lahko veselim dveh rojstnih dni. Pred 14-imi leti (2003) sem se pri padcu poškodovala, ko sem padla z višine in si zlomila 12. prsno vretence. Od takrat sem vezana na invalidski voziček ter gledam svet z »nižje perspektive«, ki je sicer zeloooo visoka. Na začetku se mi je podrl svet. Nisem vedela, kako bo, kaj bo ... Trajalo je sicer nekaj časa, ampak stvari so se obrnile tja, kjer sije sonce.

Po treh letih čakanja, da bom spet hodila, sem se odločila, da je bilo čakanja dovolj. Začela sem se spogledovati s športom, ki je bil že pred nesrečo moja velika ljubezen. Odločila sem in šla. Na stadion do svoje trenerke, ki me je trenirala že pred nesrečo, in ji povedala, da si želim na olimpijske igre v Peking.

Pred nesrečo sem se namreč ukvarjala z atletiko. najprej s tekom, kasneje sem se odločila za met kopja. Romana me je sprva debelo pogledala in me vprašala,  »Se ti zavedaš, da je to že čez 2 leti?«

 Kakorkoli, šla je z mano in uspelo nama je. Na svojih prvih igrah sem dosegla vrhunski rezultat in se uvrstila na 5. mesto. Ni kar tako, kajne?

Borili sva se naprej in zaradi atletike sem videla kar nekaj sveta. Bila sem na EP na Nizozemskem, na SP na Novi Zelandiji ... To sta destinaciji, ki sta mi najbolj ostali v spominu.

Po desetih letih treninga in drugih igrah v Londonu sem se odločila, da je dovolj. Sistem tekmovanja zaradi združevanja skupin ne glede na višino poškodbe hrbtenice namreč ni dopuščal, da bi se uvrstila v svetovni vrh, kar je bil moj cilj. Vedno sem si postavljala visoke, če ne najvišje cilje. Nekaterih pač ne moreš uresničiti, pa vendar ...

Kakorkoli, po prenehanju ukvarjanja z vrhunskim športom sem kopje zamenjala za mojo Ajšo - labradorko, ki me spremlja povsod. Ravno tako kot moja hči, 17-letna Nika. Nika je zaradi mene posebna punca, ki živi drugačno življenje od svojih vrstnic. Zaradi mene.

Na začetku sem si očitala nesrečo, ker nisem vedela, kako bo vplivalo na Niko, pa tudi do ločitve je prišlo in sva z Niko ostali sami. Kmalu sem ugotovila, da bo Nika zaradi moje nesreče in posledično moje poškodbe in vezanosti na invalidski voziček boljši človek. In če se je moj padec zgodil zaradi tega, potem je to v redu.

Taka nesreča, kot se je zgodila meni, človeku spremeni življenje. Stanja dejansko nikoli ne sprejmeš, se pa sprijazniš z dejstvom, da je zdaj to tvoje življenje, takšno, kot je.

Od leta 2015 sem ambasadorka Wings for life in tudi to je ena od lepših stvari, ki si so mi prišle naproti po poškodbi. Srečala in spoznala sem ljudi, ki jih sicer nikoli ne bi, nastopala sem pred 90.000-glavo množico, česar ne bi doživela, če ne bi padla.

Živim in pustim živeti. »LIFE IS A GIFT AND NOT A GIVEN RIGHT«...,tudi v obliki tatuja na srčni strani, ki me spomni na to, kadarkoli se zjutraj postavim pred ogledalo.